Zemlja obilja

Zadnjih nekaj mesecev imam to srečo, da živim v naročju narave. Opazujem, kako mama Zemlja poskrbi, da se njeno dete (- narava) dobro počuti.

Vsake toliko jo temeljito stušira in umije. Za praznike jo odene v belo. Z vetrom ji popravi frizuro. In s ptičjim petjem poskrbi za jutranjo budnico. Ko si tako blizu tega velikanskega bitja, kot v maternici mame Zemlje, nimaš več besed. Tiho poslušaš tiktakanje velikanskega srca, pretakanje krvi (rek in potokov) po žilah, prepustiš se ritmu, ki te nosi naokoli. Čas teče, ti pa se počutiš izpolnjeno in srečno - v obilju.

Upam, da kmalu pride čas, ko bom to ljubezen do Zemlje lahko podelila tudi z otroki in vami. Da bomo skupaj bližje naravi, jo božali z ustvarjalnimi rokami in ji šepetali nežne uspavanke na uho. Čas v maternici, v tišini, se izteka..., kmalu bo na vrsti rojstvo in spet bo čas za razne preizkuse, raziskovanja - s fotoaparatom ali brez. Čeprav, priznam, je tišina tako polna bogatih besed..., da je težko zapustiti ta varni in zadovoljstva polni svet.

Zemlja obilja je okrogla in se nikjer ne konča. Daje, daje, daje na tisoč in en način, da bi videli, razumeli, jemali in dajali. Nisem še srečala tako domiselnega, ustvarjalnega bitja kot je Zemlja. Zato, draga Zemlja, vse najboljše in dovoli mi, da se te dotikam in se ti čudim še vrsto let. Hvala!

Z dušo

So kraji z dušo... ne glede na to, koliko ljudi pride tja, ne glede na to, koliko zmedenih misli se podi po zraku, ne glede na to, kaj delamo tam...

Duša tega kraja ostaja mogočna, čista, večna.

Rada obiščem taka mesta, rada se tja vrnem in preverim, če je tista silna energija še na istem mestu. Rada opazujem ljudi in njihove reakcije, ko se duša kraja dotakne njihovih src. Čarobno, osrečujoče!! Magnetna sila, ki te potegne k sebi, tako da ti ne preostane drugega, kot da se ji prepustiš.

Vesela sem, da ta silna energija izbere določene dele in kraje na Zemlji ter jih vzame za svoje, ne glede na to, kaj ljudje naredijo ali želijo. Nekateri kraji bi morali preprosto za vedno ostati v 'rokah' kreativne duše Narave!!

Ste tudi vi že bili kdaj na takem kraju, kjer ste začutili silo kreativne duše kraja?

Posebno: Modrost deljenja in podarjanja

Danes bom z velikim veseljem delila z vami posebno zgodbo. Napisala jo je moja prijateljica Christina, ki jo občudujem in za katero sem vsak dan hvaležna, da je moja prijateljica. Zelo veliko sem se že naučila iz njenega življenja, iz njenega podarjanja in deljenja, iz njene prijaznosti. Čisto 'običajna' oseba je, ena izmed nas, toda njeni majhni koraki so povzročili že velike spremembe v življenjih drugih, zato jo 100% podpiram.

Tu je njena zgodba:

Predstavljajte si svet, v katerem bi si vsi delili darila in obilje, namesto da bi se osredotočali na samoohranitev… Vse se je začelo z mojim prvim obiskom Nepala leta 2003. Z možem sva tam preživela dvotedenski dopust, toda tudi po tem, ko sem že prišla nazaj v Singapur, so se mi Nepal in ljudje od tam še vedno motali po glavi. Odločila sem se, da če se še kdaj vrnem v Nepal, bom ljudem tam to na nek način povrnila.     

Leta 2006 sem se vrnila v Nepal kot prostovoljka in pomagala v sirotišnici s 57 otroki. Prvič sem delala kot prostovoljka, brez izkušenj za delo z otroki in brez znanja o poučevanju. V trenutku, ko sem zagledala te otroke, je srce v meni potihem zajokalo – ko sem videla, v kakšnih življenjskih razmerah živijo, kako se prehranjujejo, kaj delajo. Spisek bi bil lahko neskončen. Popolnoma izrabljene žimnice, ki so si jih delili trije ali štirje otroci skupaj, polne žužkov. Jesti jajca za kosilo je za te otroke luksuz. Zaradi pomanjkanja sredstev so otroci jedli riž in krompir (karbohidrate), da bi napolnili želodce. Takoj ko sem se vrnila v Singapur, sem svojo izkušnjo delila s prijatelji, in v dveh tednih smo zbrali nekaj denarja in ga poslali prostovoljski organizaciji, da je za sirotišnico kupila nove žimnice in hrano.

Kljub temu sem bila še vedno odločena, da pomagam po svojih najboljših močeh, čeprav živim daleč vstran. Odločila sem se za zbiranje sredstev. Moji prijatelji so donirali denar vse leto, ne samo za božič, kitajsko novo leto, itd. Ko sem zbrala približno 400 eurov, sem denar poslala v Nepal organizaciji, ki sem ji zaupala, da bo otrokom mesečno priskrbela hrano in zadovoljila njihove osnovne potrebe. Čeprav ni bilo veliko, smo poskrbeli, da otrokom ni bilo treba stradati.

V Nepalu sem bila potem še večkrat. Ob zadnjem obisku (od 3.11. do 28.11.2013), sva z možem prostovoljno delala v štirih sirotišnicah (vključno s tisto, ki ji pomagam že od leta 2007). Vsak trenutek, ki sva ga preživela z otroki, sva resnično uživala. Poleg denarja, s katerim smo kupili hrano, šolske torbe, žimnice, nogavice in pohištvo za otroke, pa otroci potrebujejo tudi veliko ljubezni. Nasmeh na otroškem obrazu je vreden več kot tisoč besed!

Moj mož je z veseljem kuhal za otroke, medtem ko sem jaz z otroki ustvarjala, plesala, se pogovarjala in jih učila jogo za otroke. Ti otroci nimajo Barbik, Lego kock in drugih igrač, zato smo za igranje uporabili kar kamenje in lastne prste. Spoznala sem, kakšno srečo imamo tisti, ki živimo tu, medtem ko ti otroci in Nepalčani trpijo pomanjkanje, pa so kljub temu na nek način srečni.

Predstavljajte si, da bi namesto ene kave ali čaja iz ‘Starbucks-a’, s tem denarjem lahko kupili 30 jajc ali 2.5 kilograma korenja kot prilogo za kosilo sedemnajstim otrokom.

Dalai Lama pravi: ‘Ljubezen in sočutje sta nuja, ne razkošje. Brez njiju človeštvo ne more preživeti.’ Upam, da bomo vsi poskušali deliti in podarjati drugim po svojih najboljših močeh. Tisti, ki bi si želeli pomagati nepriviligiranim nepalskim otrokom, prosim, da kontaktirajte Jožico za moj e-naslov.

Naj čarobnost božiča razveseli vaša srca in izpolni vse vaše želje!

Vprašanje št. 13:

Kaj pa ste vi delili (z majhnimi koraki ali velikimi) ali bi si želeli deliti, če bi imeli neomejene možnosti?

PS: Vprašanje je del igre 'Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja'. Pridružite se nam! (Pravila igre najdete v tej objavi, ostala vprašanja pa v vseh decembrskih objavah). Poveselite se z nami!

Obvezno

Kmalu bodo prazniki in nekateri od vas si boste vzeli čas za svoje družine, prijatelje, sorodnike. Nekateri od vas pa si boste privoščili počitnice kje drugje in raziskovali nove kraje.

Ko se potepam po novih krajih, je na spisku vedno nekaj stvari, ki jih moram obvezno videti. Knjižnica, botanični vrtovi, srednjeveške ulice so na prvem mestu. Znanstveni oz. eksperimentalni muzeji tudi. Kukanje skozi šolska/vrčevska okna je tudi zabaven 'šport'. Pozimi božični sejmi, poleti kolesarjenje ali pohodništvo. Nikoli mi ni dolgčas, čeprav so mi nekatera mesta bolj všeč kot druga.

Vedno pa sem hvaležna za vse ljudi, ki skrbijo za ta mesta - da so živa, zanimiva in posebna.

Vprašanje št. 9:

Kaj morate obvezno videti, doživeti, kadar se potepate po drugih krajih? Za katere reči ste hvaležni, kadar ste na počitnicah ali kadar potujete? 

PS: Vprašanje je del igre 'Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja'. Pridružite se nam! (Pravila igre najdete v tej objavi, ostala vprašanja pa v vseh decembrskih objavah). Poveselite se z nami!

V nebesih

Včasih so dnevi popolno popolni... 

Veter odnaša besede, oblaki (=misli) hitijo mimo, ne da bi se me dotaknili, ljudje imajo na obrazih našminkane velike nasmehe... Tedaj se počutim kot v nebesih...

Nekaj centimetrov nad tlemi, pojoče srce in globok mir v duši...

Le žarki Svetlobe mi kažejo Pot skozi Življenje...  V prostrani tišini...

PS: Žal sem nekje v nebesih izgubila dar govora, zato pa toliko bolj namesto mene govori moj fotoaparat. Več slikc lahko vidite tudi na FB-ju.