Vabim vas… (Do what you Love – Love what you do)

… da si preberete zgodbo, ki sem jo napisala na mojem Creatissimo in English blogu, z namenom, da vas spodbudim, da sledite svojemu srcu in sebi.  Zaupajte vase!

Direktna povezava do objave: Do what you Love – Love what you do…  

Zgodbo prispevam kot ena od muz  The Courage to Fly Blog Hopa (ki ga je posebej za vas pripravila čudovita muza Stephey Baker). Kot sem vas že enkrat povabila, vas tudi tokrat vabim, da si preberete še druge navdihujoče zgodbe sodelujočih, povezave do le-teh boste našli tu.

Hvala! Želim vam navdihujoč, zapolnjujoč in poguma poln dan!

Pst, ne povedat!

Nekaj objav nazaj sem vam zaupala, da sem bila huda. In sem še.
Ste se psihično pripravili, da vam povem delček 'krute resnice', za katero zelo malo ljudi ve (oz. hoče vedeti)?

Vzrok je zadeva, o kateri ste verjetno slišali, če poslušate novice. Sicer sem nekaj časa tuhtala ali naj o tem spregovorim na mojem blogu, glede na to, da je ta blog usmerjen bolj v pozitivno, ustvarjalno plat življenja in katerega glavna naloga je spodbujanje ustvarjalnosti in kreativnega mišljenja. Toda glede na to, da me je pravzaprav življenje pripeljalo do sem ravno zaradi teh 'zadev', sem rekla, da je prav, da temu posvetim nekaj besed.
Te 'zadeve' se imenujejo žrtve.

Kot ste mogoče zasledili v novicah, je v enem odmevnem primeru sodišče duhovnika oprostilo, ker je razsodilo, da 'otipavanje deklet ni bilo spolno nadlegovanje'. Zakaj? Ker pri dejanju storilca ni bilo zaznati 'spolnega nagona' in 'nepomembna okoliščina je, kako so oškodovanke obtoženčevo dejanje dojemale'.
Če te izjave dobro preberete, potem upam, da vam je jasno, zakaj me je to razjezilo.

K sreči se še najde kolumnistka, ki potem zadevo opiše tako kot je treba – za telebane, da bi ja vsi razumeli, zakaj nam je, določenim, dvignilo pritisk! Če imate možnost, si preberite njen prispevek v Dnevniku, na torek, 22.2.2011 pod naslovom 'Kriva sem'. Tanja Lesničar – Pučko jasno razloži, da je otipavanje in poseganje v intimno območje katerega koli posameznika nadlegovanje! (kopijo članka dobite tudi pri meni - pišite mi na mail)

Če pa bi uporabili logiko razsodbe, predvsem pa njenih obrazložitev, bi lahko sklepali, da, če ukradete en bonbonček z dobrimi nameni (da ga boste dali otroku) in torej pri vašem dejanju ne bo zaznati nič slabega, potem to ni kraja (če se spustim na banalni nivo)…

Ampak, dobro, ne bom se spuščala v detajle, ker članek res pove bistvo, tako da ne bom ponavljala njegove vsebine. Prav tako je bil objavljen še en prispevek kot odziv na članek 'Kriva sem' in sicer z naslovom 'Tudi jaz sem kriva' v rubriki Vaša pošta v Dnevniku, 23.2., kjer si lahko preberete še več o tem.

Rada bi povedala nekaj drugega…

Zaradi takih reči so žrtve pri nas to kar so. Krive, krive, krive.
V svoji 10-letni karieri dela z žrtvami in očividci hujših kaznivih dejanj, mi jih je 90% zaupalo, da jim je žal, da so zadevo prijavili. Ker so bili obravnavani kot da so storilci oni, kot da so sami iskali in prosili za to, kar se jim je zgodilo, pa naj je šlo za ulični rop ali posilstvo. Videla sem številne, ki so odšli domov, ne da bi imeli koga, ki bi jim pomagal. Kaj so naredile te žrtve doma? Kakšno izbiro so imele: pogoltniti čim več tablet, da bi 'pozabile' na dogodek ali zakleniti se pred svetom. In ker žrtev ne vidimo, jih ni!!
Koliko žrtev gre dejansko po pomoč samih?
Kdo jih napoti in kam po pomoč?
Ne recite mi, da imajo na razpolago SOS-telefon itd. – povejte mi raje, kdo vodi evidenco, kaj je s temi ljudmi, ko jih tako 'lepo' obravnavajo na Policiji, potem pa grejo domov. Koliko od teh oseb pokliče pomoč?
Kdo dejansko na strokoven način pomaga tem žrtvam k notranjemu ravnovesju, nazaj k sebi…?

To, kar sem videla, kako se dela z žrtvami in očividci kaznivih dejanj, in to, kar so mi povedale žrtve, me je spodbudilo da grem. Ker mi je bilo slabo, ko sem videla kaj se dela z ljudmi, pa če so to žrtve ali storilci. Ja, vse je isto: isti ljudje govorijo s storilci in isti govorijo z žrtvami. Na enak način. Vse je sumljivo, vse ni resnično, vse je 'ne tako hudo', vse je nepomembno… In taki ljudje vejo vse, ne potrebujejo nekoga, ki bi jih na kaj opomnil ali predlagal, da se dela bolje. Ne, oni že vejo. In vejo, da žrtve nimajo moči, da bi se pritožile nad ravnanjem z njimi...

Koliko nas ve ali nas hoče vedeti, kaj se dogaja z žrtvami? Ker so lepo tiho in skrite pred svetom, jim nič ni. Čez dva dni so že 'zdrave'.
Kdor pa se ukvarja s proučevanjem človeka, delovanjem možganov, vplivi čustev itd., pa ve. Ve, da se lahko v žrtvi dogaja tole:



Pa naj vam zaupam, da je to še 'mila' oblika posnetka. Kaj si delajo žrtve, ki niso slišane, si je težko predstavljati, ker marsikdaj mislimo, da ni res. In storilci to našo nevednost izrabljajo v svoj prid. Ali pa žrtve postanejo storilci…

Ne trdim, da si katere od žrtev tudi česa ne izmislijo ali priredijo dogodek; tudi s takimi sem delala. Toda za mene se stvar ne zaključi zato, ker preprosto tisto ni bilo res. Zanima me, kaj je to osebo pripeljalo do tega, da se je odločila za tak korak. Gotovo je zadaj neka stiska, ki bi morala prav tako pritegniti našo pozornost…

Zgrožena sem, kako se poskrbi za žrtve v naši državi. Storila bom vse, da bom tu kaj spremenila, pa čeprav se bo to zgodilo tik preden me pokopljejo. Šla sem iz institucije, ki naj bi nudila zaupanje, varnost, pomoč, strokovnost, ker sem videla, da tam ne morem doseči moje želje: pomagati žrtvam. Zato je nastalo podjetje Creatissimo, čeprav se bom (kot je videti) še dolgo trudila, da bom dosegla njegov prvotni cilj.
Hvaležna sem za ljudi, ki že delajo na tem, ki mi dajejo vzgled in upanje. Zaradi njih verjamem, da je moja želja uresničljiva. Hvala, ker vztrajate!

(Cathy Malchiodi je moja velika vzornica)

Upam, da vam nisem pokvarila dneva. Marsikaj nisem napisala, ker upam, da boste prebrali med vrsticami. Želim, da se ve, kaj se dogaja in da strokovnost preglasi vsa tista 'pametna razpredanja' kaj vse se dela na tem področju in kako profesionalno se dela. In to je le delček tega, kar bi lahko še napisala na to temo...

Ostanite pogumni! :)