Vse je stvar perspektive. Včasih gledamo navzgor, včasih navzdol.
Včasih gledamo od blizu in ne vidimo, kaj se skriva tam daleč.
Včasih opazimo mamljivo lepoto tik pred našim nosom in pozabimo na lepoto tam znotraj.
(moj zapis na kamnu)
Včasih pa izgubimo tla pod nogami in se iz ene perspektive (prehitro) odkotalimo v drugo.
Včasih me ljudje vidijo takšno kot sem, včasih pa ne.
Včasih vidim ljudi takšne kot so, včasih ne.
Včasih pa me kdo tako preseneti, da me porine v prepad in potem se kotalim, kotalim in se čudim, kako se mi je lahko kaj takega zgodilo. Potem nekaj časa ležim tam in upam, da se bom enkrat pobrala. In potem sledi plezanje, znova in znova.
Nekateri ljudje ne razumejo, da si pravzaprav ne želim na vrh, le en majhen kotiček bi rada, kjer bom na varnem, na suhem, na toplem in ob meni tisti, ki si želijo enako. Delali bi tisto, kar najbolje znamo, brez velikega pompa, brez prerivanja, brez tekmovanja. Samo mi, taki kot smo.
In včasih bi si zaželeli le malo miru.
Hm, ste v zadnjem času našli kaj miru?