Priznam (nadaljevanje)

Priznam, da Priznam potrebuje nekaj dodatnih besed glede na vaš odziv in komentarje.

Najprej hvala vsem, ki ste izrazile svoja mnenja, ki koristijo tako meni kot ostalim. Z vsemi se pravzaprav strinjam, razumem vaše dileme (ki jih imamo itak vsi) in cenim vaše mnenje. Če želite, lahko napišete še kakšen komentar več na to temo, dolg ali kratek – tudi jaz želim rasti!

Bom pa še vseeno malo razložila, kako je objava nastala in s kakšnim namenom.

Pred kratkim sem se pogovarjala z umetnostno kritičarko, ki med drugim 'ocenjuje' tudi amaterske likovne izdelke. Potožila mi je, kako težko je nekaterim razložiti, da z njeno kritiko želi ustvarjalcu le pomagati k napredku, ne pa, da mu želi zatreti vso ustvarjalno vnemo. Veliko teh ustvarjalcev obvlada tehniko slikanja 'u nulo'. Brezhibno, popolno! Krasen kolorit itd. Ker pa jih veliko dela po fotografijah, naslikajo točno tako… vsaka bilka na istem mestu, vsaka črtica točno tam kot je treba (navajam le primer). Velikokrat se pri tem izgubi 'zgodba', sporočilnost slike, ni načela manj je več itd. In to se pač vidi, pa če sliko pogleda amater ali strokovnjak. V pehanju za popolno tehniko ali kopiranjem se velikokrat izgubijo tudi občutki. Občutki pa so pravzaprav tisto, kar začutijo gledalci, kupci… Lahko se pišeš Picasso, lahko se pišeš Novak, nič ne pomaga ali so izdelki komu všeč ali ne.
Kot likovna terapevtka pa pristopam k likovnem ustvarjanju še iz drugega konca – iz občutkov. Ti likovni izdelki običajno (ni pa nujno) niso prav nič lepi in popolni, a so polni čustev. Včasih povejo več kot kakšna super prekrasna slika. In odkrito povedano, so mi taki izdelki najbolj všeč, ker v meni vzbudijo občutke in razmišljanja.
Torej slike z občutki so tisto, kar jaz rečem slike, lahko so res umetniške, realistične ali abstraktne, lahko so likovno-terapevtski izdelek... Slike, utrujene od tehnike, kjer je zadaj frustracija, ki me spominja na kopijo, pa je zame 'obrtniški' izdelek. Zame.
Vsem tistim, ki kopirajo, sem želela sporočiti, da to nima smisla, ker jim to ne bo prineslo notranjega zadovoljstva.

Kot sem napisala, likovniki prepoznamo tako amaterske kot izšolane ustvarjalce, kar pa ne pomeni, da so eni boljši od drugih. Tudi pri šolanih se pozna kalupljenje, ustvarjanje po istem vzorcu… Včasih celo prepoznaš pri katerem profesorju se je kdo izšolal. Vendar to ni mišljeno v slabem smislu, da ne bo pomote!

Moj namen objave ni bil, da bi žalila ali se posmehovala katerim koli internetnim ali 'zemeljskim' mentorjem tečajev. Jaz sem za vse! (Sem se in se še udeležujem takih in drugačnih tečajev na obeh sferah). Sedaj, ko je možno na internetu videti video, je včasih celo tak tečaj bolj nazoren kot v živo! Zato nima smisla, da drug drugega prepričujemo, kaj je boljše. Res pa je, da v živo lahko že sproti dobiš kakšen koristen namig med samim kreativnim procesom, ampak enim to odgovarja, drugim mogoče ne, ker želijo narediti vse sami in v miru.

Z mojo objavo sem želela povedati, da se ni treba truditi 'u nulo', če pri srcu ne čutite zadovoljstva (ko se mučite s tehniko), da ustvarjate še več, raziskujete, eksperimentirate in ne nazadnje, ja, ja, ja, objavljajte svoje izdelke na internetu (to po mojem vsi radi gledamo in občudujemo), napišite vaše pomisleke, vaše veselje, ko vam kaj uspe! Tako boste videli lasten napredek, tako boste hitreje našli lasten stil izražanja (ki prinese resnično zadovoljstvo).
Skušala sem povedati tistim, ki se jim zatika na istih mestih, da naj se sprostijo, naj poskusijo še bolj po svoje, ali pa znova in znova. Naj ne obupajo in naj ne rečejo, da oni pač niso dovolj dobri, da ne znajo… Ne, ne, ne, ta sedemnajstič vam lahko uspe! Recite si: kaj pa če tole raje naredim takole, ali pa takole… - eksperimentirajte!
(V objavi sem navedla najpogostejše težavice, s katerimi se srečujejo 'začetniki' in ni nujno, da imate take težave vi. Le v razmislek, da poskusite nekaj novega, si pogledate še kakšne druge variante itd., nisem jih navedla zato, da si sedaj ne boste svojih izdelkov upali kazati naokoli ali da se slikanja/risanja ne boste več lotili. Obljubite?).

Vem, da marsikdo pri ustvarjanju že uživa, ker pa sem delala že z mnooooogimiiiii, pa tudi vem, da ko odkrijejo svoj način izražanja, so kot sonce – uživajo še veliko bolj!! (Morda ste že tam, če pa ne, pa boste zagotovo vedeli, ko se bo zgodil 'klik').

In ja, lahko se zapišete v zgodovino! Zakaj pa ne, zakaj pa ne ravno ve? Za to ne rabite šol!
Prav to sem želela s svojo objavo, spodbuditi vas, da ustvarjate po svoje, da imate samostojno razstavo, če si jo želite, da bodo vaši izdelki predstavljeni v knjigi ali reviji, če so to vaše sanje!...
Pravzaprav z velikim navdušenjem berem vaše bloge in spremljam vašo ustvarjalno pot in vam resnično želim, da uspete v tistem, kar si skrivoma želite.

Moj moto je: vsi so moji učitelji, zato se lahko od vsakogar naučimo toliko, kot hočemo, tudi od tečaja, ki nam na začetku ne 'diši'. Pa tudi podpora je pomembna, spodbudne besede, zaupanje vate, da zmoreš. Zato je prav, da si s komentarji dajemo vzpodbudo. Vsi to potrebujemo!

Drage moje, še enkrat hvala za poučne komentarje. Resnično nam želim, da bodo naše muze v polnem zaletu v teh dneh, da se nam bodo ideje bliskale izpod naših rok in da bomo še malo zrasle tako v srcu kot v duši.
Srečno, srečno, srečno!


PS:
  • Pisala sem o risanju in slikanju, ker pač na mojih delavnicah trenutno delam na teh dveh področjih. Sedaj mi že 5-letniki govorijo, da ne znajo risat! Ojoj! (to me resnično, resnično skrbi, a mislim da je vzrok pravzaprav družbene narave, ker je to povezano s prevzemanjem odgovornosti, ki pa v teh časih bolj šepa)
  • O ja, tudi jaz štancam (da ne bo nesporazumov), uporabljam servitno tehniko s kupljenimi prtički, štempljam s kupljenimi štampiljkami itd., čeprav takrat ne rečem, da ustvarjam. Pravzaprav občudujem tiste, ki to zmorejo, ker kadar je treba štancati, pa ne morem, imam veeeeelikeeee težave!
  • Tudi jaz sem še na faksu delala tako kot je bilo treba in sem šele potem, ko sem bila pri enem zunanjem mentorju odkrila, da je čas, da začnem delati po svoje (in potem porabila leta, da sem sploh odkrila kako pa želim delati 'po svoje').
  • No, moj slog še vedno ni čisto tak, kot si želim, ker še nisem popolnoma odkrila tehnike, ki bi mi omogočala, kar želim, a prav zdaj se bližam cilju in verjamem, da se mi bo takrat odprl popolnoma nov ustvarjalni svet. Komaj čakam!
  • Tisti, ki ste me po mailu kontaktirali glede Ustvarjalnih srečanj. Trenutno je to zaprta skupina odraslih v Medvodah, po novem letu pa se bodo začela srečanja tudi odprtega tipa (v Medvodah, morda, morda tudi v LJ) – če vas zanima, mi pišite na mail še v novembru. Hvala!