Resnična zgodba


(povezava s kaktusi in zgodbo ni naključna)

Na pošti.
Vstopi starejša občanka: 'Dober dan'.
Uslužbenec/ka: 'Dober dan.'
Čaka v dolgi vrsti.
Končno pride do okenca.
'Jaz bi pa rada te in te znamke.'
'Ja, teh pa nimamo'.
'Nimate?'
'Jih je zmanjkalo'.
'Kaj pa, če pridem jutri, jih boste imeli?'
'Hm, verjetno ne'.
'Ja, kako to, kakšna pošta pa ste?'
'Ja, gospa, saj v trgovini tudi včasih kruha zmanjka...'
V prostoru hahljanje, z uslužbenci vred. Seveda, gospa, ki je želela kupiti znamke na pošti, je (ne samo, da je ostala brez znamk) postala žrtev posmeha.
S sklonjeno glavo odide.
Vsi si oddahnejo...

Jaz, še vedno čakajoča v vrsti. Misli meljejo.

Spomnim se prijatelja, ki mi je nekoč povedal resnično zgodbo.
V njegovem kraju so vsi hodili kupovat v trgovino čez mejo. Vzrok ni bil v švercanju, cenejši robi ali v drugih 'sumljivih' poslih. Vzrok je bil drugje.
V trgovini je prodajal gospod, ki je bil vzrok teh množičnih obiskov.

V trgovini:
Kupec: 'Dober dan'.
Prodajalec: 'O, dober dan, izvolite, izvolite. Kaj vam lahko postrežem?'
'Potrebujem toliko in toliko takih in takih vijakov.'
'V redu.' Pogleda med policami in ugotovi, da takih in takih vijakov nima. 'Žal jih je zmanjkalo. Ampak nič skrbet. Boste počakali, da jih dobim ali boste mogoče skočili še po nakupih in jih prevzeli na poti nazaj?'
'Ne, saj ni treba, bom pa drugič prišel'.
'Oh, saj bodo takoj, samo pokličem in jih čez kakšno urico že dobim. Res.'
'No, če je pa tako, se pa oglasim na poti nazaj.'
Prodajalec zavrti telefon druge trgovine. Vijakov nimajo. Zavrti telefon tretje trgovine. Nimajo. Zavrti telefon četrte trgovine. Imajo vijake. Dogovorijo se za dostavo. V eni uri so vijaki pri gospodu...

Kaj sem se naučila iz obeh zgodb?
Če bi bila jaz uslužbenka na pošti, bi:
- poklicala druge pošte, če imajo te in te znamke na zalogi.
- bi gospo (ki, med drugim ni bila več rosno mlada in zagotovo ne priskaklja vsak dan na pošto tečnarit) lepo prosila, če lahko med tem počaka.
- gospe ne bi pustila čakati v dolgi vrsti, zato da bi ji povedala, da nečesa nimamo.
- bi zmetala ven vso tisto kičasto navlako, pa igrače, pa sveče, pa plastična očala, pa take reči, ki ne sodijo na pošto in jih nadomestila s temi in temi znamkami, s karticami, voščilnicami, pismi vseh barv in oblik, embalažo za pakiranje paketov in z ostalimi rečmi, ki vsekakor sodijo na pošto. Ja, in poskrbela, da na pošti, kjer je prva naloga sprejemanje in pošiljanje pošte, ne bi zmanjkalo znamk. Ni-ko-li!
Posted on October 8, 2010 and filed under fotografija, razno, vzgoja in izobraževanje.