Češnje

Naš sosed je imel dve češnji. Ena je bila rezervirana za nas, okoliške otroke, druga pa je bila čisto njihova in se je nismo smeli dotakniti. Pa saj ni bilo potrebe, saj je bila 'naša' češnja še enkrat večja od njihove.
Vsako leto smo torej nestrpno čakali na znak, ko so bile češnje dovolj zrele, da smo se jih lahko lotili.

Plezanje po zeloooo visooooki češnji je bilo prvo doživetje in izziv, drugo pa seveda to, da smo se češenj najedli do onemoglosti. Naši trebuhi so postali pravi pravcati sodčki! :)

Sedaj smo odrasli in se tega ne gremo več. Večkrat se vprašam, če bi si sploh še upala splezati na drevo. Sedaj je to cel ceremonial: priprava lestve, 10-kratno preverjanje, če trdno stoji, itd, itd. Žal mi je, da se plezanja ne grem več. Še se spomnim občutkov svobode, ko sem bingljala z najvišje veje...

Zato pa je bila češnjevo obarvana pustolovščina z ekipo Dom in Stil prav tako zabavna! Sploh, če te na češnjevi gostiji preseneti dež. Voda je tekla za vrat, po čevljih, fotoaparatih, dežniki so potovali iz roke v roko... Je že komu uspelo držati v rokah dežnik in fotoaparat hkrati??
Če bi nas snemala skrita kamera, bi se lahko pošteno nasmejali našim improvizacijam in protidežnim ukrepom! Kreativni smo pa le bili, to pa to!!



Štorijo s češnjami najdete tu: praznik češenj
A niso igrive te rdeče-bele-pikaste kombinacije?!

Na, ne smem preveč govoriti o tem - se mi že cedijo sline! Pa vam?