Nedotakljivi

Danes vam predstavljam zgodbo nekega dvorca, ki kraljuje v bližini mojega doma.



Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, ko sem bila še majhna deklica, se spomnim kako je bilo okoli dvorca živahno. Tam so se zbirali okoliški krajani na t.i. Glumaških večerih. Poletne gledališke predstave na notranjem dvorišču dvorca so pod jasnim zvezdnatim nebom bogatile naše kulturno življenje in nas povezovale v eno. Kajti, ko se je predstava zaključila, smo se na poti domov pokupčkali v skupinice, poklepetali o tem in onem, razglabljali o sporočilnosti predstave, se preprosto veselili drug drugega in se smejali pozno v noč. Dokler niso zvezde ugasnile...
In ne samo to, tudi drugače je bil dvorec mesto srečanj različnih ljudi, različnih kultur. Trume avtobusov iz vseh koncev sveta so se vozile na razstave neevropskih kultur. Tudi mi, šolarji, smo bili redni gostje vrhunskih stvaritev v naročju dvorca. Spomnim se, da me je ena od razstav tako prevzela, da sem preprosto 'preplonkala' narisane razstavljene metulje in jih pričela risati 'po kitajsko'.
Potem so prišli časi Tita. In dvorec je bil (menda) rezerviran zanj. Osnovnošolci smo v parku pred dvorcem sadili drevje 'za Tita' (so rekli). Pa mlada drevesca niso dolgo živela. Polomil jih je nekdo, ki mu (so rekli) Tito ni bil po godu. Meni je bilo zgolj hudo za ubogimi rastlinicami, ki še dobro zaživele niso.

Kmalu po tem pa je nastopil čas, ko se je dvorec pričel starati, propadati, samevati. Umetniške zbirke so se odselile. Naselili so se pajki.
Krajani so ostali brez točke druženja, enosti.

Po dolgih letih se je našel nov lastnik in začel z obnovo. Lično pobarvano, z lično kopalnico (so rekli), z novimi okni, freskami (so rekli). Krajani nismo bili tam. Komaj da lahko pogledamo dvorec od zunaj. Zelena gosto-mrežasta ograja z napisom 'varovano območje' skriva lepote (zato tako 'odrezana' moja fotografija dvorca), če pa smo preveč radovedni, nas pride preverit kar varnostnik... Dvorec pa osamljen sameva v svoji lepoti. Nedotakljiv je.
Sprašujem se, ali bo zelena mrežasta ograja sploh kdaj odstranjena. Kulturnemu spomeniku nacionalnega pomena se ne poda najbolje...
Ah, vse kar nam je ostalo, so lepi spomini - k sreči so nedotakljivi.
Posted on January 27, 2010 and filed under fotografija, razno.